 |
| Nadzornik |
 |
Pridružen: 24 Dec 2003, 21:16
Prispevkov: 1400
Kraj: Kranj
|
 V malem mestecu Uvalde, blizu San Antonia v Teksasu, ZDA, poteka Svetovno prvenstvo v jadralnem letenju, ki se ga v odprtem razredu, s popolnoma novim letalom EB28, udeležuje tudi Boštjan Pristavec z Bleda.  Na forumu  lahko vsako dnevno spremljate njegove vtise. Za pokušino je tukaj prvi del dnevnika z dne 6. 8. 2012 za tekmovalni dan 5. 9. 2012:  napisal/-a: Dnevnik Boštjana Pristavca (1)Jadralskim kolegom iz Slovenije hvala za čestitke za prvi tekmovalni dan. Ni bilo slabo in takoj podpišem za takšen izplen tekmovalnih točk
do konca tekme. Glede poročanja ne obljubim nič, saj bo tekmovanje dolgo in naporno, tu pa je urnik natrpan, a upam, da bo po kapljicah
vseeno kaj od mene.
Za začetek svetovnega prvenstva je bila naloga v odprtem razredu povezana s pravo dramo, na koncu tekmovalne naloge, dolge 628 km, oblikovane kot
mnogokotnik s sedmimi točkami. Napovedan prihod t.i. »sea breeza« ali po naše vdora stabilnega hladnega morskega zraka iz Mehiškega zaliva je večini
pilotov, zaradi zgodnejšega prihoda, povzročil precej težav. Če je bila potovalna hitrost do 500 km do cilja okoli 140 km/h, kar tu ni taka redkost, se je
potem postavilo vse na glavo. Da je bil dan težaven priča tudi to, da sta domača favorita morala predčasno pristati.
Ker sem samostojni jezdec, sem se, kmalu po tem, ko smo prejeli dnevno nalogo in podatke o vremenu, odločil, da bom skušal slediti oba domačina, saj
imata največ izkušenj z vdorom stabilnega hladnega zraka, ki je bil napovedan za večerne ure. Kar nisem vedel pa je bilo vprašanje ali bom zmogel z
dvosedežnim EB-jem 28 slediti Ronu Taberyju, ki leti z za to tekmovanje prilagojenim ASW-22 in Dicku Butlerju, s povsem novo in tako opevano concordio.
Tik pred odprtjem startne linije sem ju našel in začel slediti, kar je bilo kar težavno, saj noben od njiju nima flarma, ki sledenje zelo olajša. Američana
sta štartala dokaj zgodaj, kar je pomenilo, da sta napovedan vdor omenjene stabilne zračne mase vzela resno.
Po prvih 100 km je bil odgovor na moje pomisleke glede zmožnosti letenja poleg concordie sledeč: v letu naravnost sem nekoliko izgubljal, medtem ko sem
nadoknadil, tako se mi je zdelo, zaradi boljše okretnosti v dviganjih. Vse to je nekako delovalo do približno 200 km, kjer se je ustvarila večja skupina in
kjer zaradi gneče nisem mogel več dobro slediti, saj nisem več vedel kje je kdo.
Naslednjih 300 km je bilo dokaj hitrih, vendar povezanih s slabšimi področji, kjer smo vrteli, tudi za te vremenske razmere, nekoliko slabša dviganja do
2 m/sek. Imel sem srečno roko in izbral nekoliko manjšo hitrost preskoka, nekako 190 in ne 220 km/h, kot večina, ki so bili kmalu pod menoj. Na moje
veselje sem domačina srečal v družbi kasnejšega zmagovalca Francoza Aboulina ter Gerboa s quintusi, z Nemcem Sommerja z EB 29, z Angležem Harveyjem
z antaresom. Ob pogledu proti zadnji točki sem mi je zdelo, da bomo brez večjih težav opravili z nalogo, predvsem ob pomoči prisotnih domačinov. Krasen
kumulus, ki je imel na vzhodni strani strgane koprenaste megle, je obetal dobro dviganje, še posebno, ob pogledu na Taberyja, ki je svojega ASW-ja 22
pognal do rdeče črte. Ker domačin verjetno ve, kako se streže takemu vremenu, sem jo ubral za njim. Oblak je v turbulentnem zraku prva dva zavoja
potegnil 5 m/sek, tretji je bil 2 m/sek, četrti morda le še 1 m/sek, potem pa se je pričelo beganje in iskanje levo desno, naprej in nazaj.
Francoza in Nemec Sommer so bili v tej fazi bolj preudarni in so, na račun počasnejšega letenja naravnost, prileteli kakšnih 300 m višje ter dobili še pravi
priključek, tako, da so bili kmalu vsaj 500 m višje.
Sledilo je umikanje proti severu ter opazovanje in poslušanje domačinov, ki sta se nehala pogovarjati v šifrah, tako da je bilo jasno, da gre zares. Ker mi
je bilo ob pogledu na stanje jasno, da bo cilj težko doseči, sem jo mahnil po svoje še približno 5 km iz smeri, kjer je bila termična dejavnost še normalna.
Z nekaj težavami sem se povzpel na 9000 ft ter jo mahnil na dolg let, prek zadnje točke, proti domu. Računar mi je kazal za 120 km ob Mc Readyu 1 m/sek
dobrih 400 m minusa, kar mi je dajalo občutek, da bom verjetno v zadnjih 20 km poslušal zvok motorja. Kmalu je bilo jasno, da je bila poteza na mestu, saj
sem s svojim kapitalom višine imel večji doseg kot domačina, ki sta javljala svoj pristanek na letališču Hondo, približno 40 km od doma.
Na točki, kjer se je neugodni čelni veter prelevil v pomagača, je LX 9000 še zmeraj kazala negativnih -250 m. Nadaljevanje je bilo napeto. Ob čedalje
močnejšem vetru v nižjih plasteh ter občasnimi »nulcam«, sem se zelo počasi približeval doletni višini za domače letališče. Odleglo mi je šele 2,75 km do
ciljnega obroča, kjer sem dosegel tudi doletno ciljno višino. Nagrade 920 točk sem bil, poleg pomočnika Woodya in Klausa, zelo vesel, to pa je kar dobra
popotnica za dolgo tekmovanje ...
Rezultati so na Soaringspot-u: 32nd FAI World Gliding Championships
V upanju dobrih novic v naslednjih dneh vsem lep pozdrav iz vročega Texasa.
Boštjan
Pa še to: Danes imamo podobno disciplino kot vceraj le brez vdora Sea breeza. Poleg so mi dodelili se tracker kar omogoca spremljanje mojega leta v živo.
Tracking je dostopen na uradni strani WGC2012uvalde WGC2012 SPOT Tracking Map.
Lp Bostjan
Na povezavi WGC2012 SPOT Tracking Map lahko v živo spremljate potek tekmovanja. Tukaj pa najdete ostanek, torej, dnevnik Boštjana Pristavca po vsaki dnevni tekmovalni disciplini. Vabljeni k ogledu in branju zanimivih zapisov Lp Milan _________________ Že  let in še vedno z vami ali brez vas!
|
|
Prijava
Registriraj se!
FAQ
Iskanje
