Neglede na izvedbo je karburator relativno primitivna naprava, bistvena slabost pa je ta, da ob spreminjanju pretoka skozenj razmerje mešanice ne ostaja enako. Na žalost je napaka ravno obratna od tistega kar bi si človek želel - večji ko je pretok, slabše je razmerje gorivo:zrak in posledično proizvajalci letal pač napišejo, da je treba pri dodajanju moči dati zmes na bogato, kar pa je bolj zakonodajna (odgovornost za nesrečo, v ZDA velika reč, kjer lahko zaradi ene same tožbe propade firma) finta, saj bo na neki veliki višini motor če ne že kar odpovedal, pa vsaj bistveno izgubil moč, ne bo pa se mehansko poškodoval. Do mehanskih poškodb motorja prihaja v največji meri zaradi prevelikih moči pri presiromašni zmesi in proizvajalec se proti temu zavaruje na tak način.
Čisto na kratko nekaj malega teorije glede termičnih obremenitev motorja, do katerih prihaja zaradi uporabe korekcije zmesi: Idealno razmerje zrak:gorivo je 16:1 in pri tem razmerju bo motor teoretično imel najboljši izkoristek in s tem največjo moč, temperatura izgorelih plinov pa bo najvišja (890 Celzija ali 1650 F). Ker pa zračno hlajeni motorji za mazanje vodil ventilov uporabljajo svinec, ki je v gorivu, v glavnem pa zaradi pritiskov zelenih uporabljajo v letalstvu nizkoosvinčeno gorivo, tisti LL pomeni "low lead" ali majhno vsebnost svinca, se letenje z idealno mešanico ob kateri zgori vse gorivo, odsvetuje prav iz zaradi tega, ker ob idealnem razmerju, kot rečeno izgori vse gorivo, ni neizgorelega goriva, ki bi s svojim svincem mazalo dele motorja nad bati. Manjši del skrbi zaradi letenja na idealni zmesi povzroča samo dejstvo, da je motor tudi dodatno temperaturno obremenjen. Zaradi navedenega, je dopustno siromašiti zmes do 50 pod najvišjo temperaturo izgorevanja, ki je na instrumentu

označena z zvezdico. Pilot, ki tega instrumenta nima, pa se mora zanašati praktično na posluh in samo s pomočjo tega, kakšen zvok proizvaja motor določati položaj ročice zmesi, kar za kakršnokoli zares natančno korigiranje zmesi enostavno ni dovolj. Sicer se da z izkušnjami preko zvoka motorja in tudi, sicer komajda, opaznega porasta vrtljajev motorja, kar dobro, pa še vedno na grobo, sklepati kakšna je vrednost zmesi.
V praksi je tako, da Cassna 172 v nekem povprečnem vremenu brez siromašenja zmesi enostavno ne bo splezala višje kot 8000ft, s siromašenjem zmesi in božjo pomočjo, pa nekako visi tudi na kakih 10500 ali 11000ft, spet odvisno od stanja obrabljenosti motorja.